Botra jesen nas je obiskala.

Postregla nam je z čudovito paleto barv. Barvnih kombinacij najrazličnejših kontrastov. Velikokrat smo tako zagledani sami vase, da teh lepot sploh opazimo ne. Vse te lepe trenutke lahko najdemo na domačem dvorišču, če nismo preveč obremenjeni sami s sabo. Nam to breme skrbi, zagrenjenosti in ne-pozornosti iz dneva v dan vlivajo trenutne razmere v družini, službi in družbi.

Družina: Partnerji si med seboj ne zaupajo. Obremenjujejo se z vsakim partnerjevim korakom, ko jih ni zraven. So nezaupljivi in ne verjamejo resnici. Ta ne-zaupanje izhaja iz nas samih. Sami zase podzavestno vemo, da nismo vredni zaupanja, zato to nezaupanje prenašamo na partnerja, kar vpliva na dober odnos v zvezi. Partnerja skušamo nadzorovati, zasliševati, omejevati in nadzirati. Vse to pa je slabo za zdravo in dolgo zvezo. Najbolj pri vsem tem trpijo otroci. Namesto brezsrbnega otroštva imajo cel kup skrbi in dobili so vzorec, ki se ga bodo sami težko znebili. Škoda, še najbolj otrok.

Služba: V službi šefi težijo, da je narejenega premalo. Še tisto kar je narejeno, ni tako, kot sami želijo. Sodelavci nas šikanirajo, ker bi sami radi zlezli višje (šefu v rit). Nagajajo na vsakem koraku. Nam mečejo polena pod noge. Šefi to izkoriščajo pri izplačilu plače, nagrade za delo. Med tem, ko sami še nikoli niso naredili nič. Vsakdo, ki je sam že kaj naredil, točno ve kaj je res in kaj se da in kaj ne. To je realnost in realnih šefov je zelo malo. Mislijo, da jim delavci kradejo denar, ker jih morajo plačevati. Delavci in njihove plače računovodsko gledano so strošek, problem je, ker jih kot strošek vidijo in obravnavajo tudi šefi. Bog pomagaj jim, sami si ne znajo.

Družba: Politiki nas iz dneva v dan posiljujejo s PCT testi, med tem, ko si sami bašejo žepe. Nas omejujejo na vsakem koraku. Nam zaračunavajo prispevke in davke in dajatve na to in ono. Sami pa svojim prijateljem svetujejo, kako se izogniti plačilu davka. Odstopiti ne mislijo, ker se že vse življenje financirajo iz proračuna in ne z minimalcem. Živijo preveč lagodno in brez skrbi, da bi se temu privilegiju odpovedali. Bog odpusti jim, narod jim ne bo.

Kdaj si se nazdnje ustavil? Si pogledal okoli sebe in videl? Kdaj nazadnje si se zazrl vase? Kdaj nazadnje si poljubil/a partnerja/ico, pobožal otroka? Si doniral 5 € za revne, jih sploh vidiš? Veš, da so? So si za svojo bedo krivi sami? Se ne znajdejo? Ne lezejo v rit pravi osebi? Se niso bili pripravljeni prodati? Kdaj nazadnje si opazil jesensko barvno paleto?

Ravno danes, a ni lepo?