Slika je iz Zajede v Šiti glavi, Nemška ni tako strma.

Kaj počne in razmišlja 15 letnik? Same neumnosti verjetno. Tudi mi smo jih pri teh letih. Sreča, da se je naša neumnost dobro končala.

V Vrata:

Z mojim prijateljem Karlom Kovač in Ines Božič (takrat doma iz Kopra), ki je kasneje postala vrhunska alpinistka, je bila in še je eno leto starejša od naju. Smo se zjutraj ob 4 uri peš odpravili v vrata. Bila je še tema in nahrbtnike smo imeli težke. Nosili smo hrano, pijačo, obleko, 2 špagi, kline, vponke, čelado, pas in še kakšno neumnost. Do Aljaževega doma je dobri 2 uri hoje. Je treba kar stopiti in vzeti pot pod noge.

Dostop:

Iz Vrat smo  po poti čez Prag nadaljevali do pod severne Triglavske stene. Pot vzame 1,5 ure časa. Vstop v smer smo že poznali. Nas je Dorč enkrat prej vodil po Slovenski smeri in nam pokazal vstope v vse bolj znane smeri. Že na vstopu v Slovensko smo se navezali, čez prvi skok in nato smo prečili v desno do pod Nemške smeri. Na vstopu smo malo počili, pojedli in pili. Gledali smo navzgor in zdelo se nam je, da skoraj ne moremo zgrešiti. Od tu se je videlo logično.

Smer:

Za smer smo potrebovali 9 ur. Vmes smo vsaj dvajsetkrat zabili klin. Desetkrat smo zašli in treba je bilo absajlat. Ne glede na to, da smo napredovali zelo počasi, smo ohranjali dobro voljo, razpoloženje in prav nič se nam ni mudilo. Pod Gradom smo splezali čez Nemški stolp, čeprav sem kasneje ugotovil, da je po potki naokrog bistveno lažje in hitreje. Takrat tega nismo vedeli. Se mi zdi, da je bil to tehnično najtežji del smeri. Na drugi strani smo se po vrvi spustili nazaj dol. Nismo bili prvi in edini, niti ne zadnji. Na vrhu je bilo cel kup klinov in vrvic v ušesih, ki so pričale o tem, koliko plezalcev je že tako zašlo, kot smo mi. Kar nekaj časa smo porabili za to. Do Gradu je še dva raztežaja polna klinov. Tu smo počivali, jedli in pili in se zabavali. Vseeno nas je začelo že skrbeti, ker stene je bilo pred nami še pol. Skovali smo načrt, da po Zlatorogovih policah prečimo v Slovensko grapo in iztopimo po Prevčevem iztopu, ki smo ga že poznali. To smo tudi storili.

Sestop:

Z vrha stene do Vrat je dobri 2,5 ure hoda, lahko tudi več. Mislim, da je povprečne hoje za kakšne 3 ure. Bili smo že pozni in delal se je mrak. V Vrata smo prispeli že po temi. Nekaj pojedli, naročili čaj in ga popili. Nato smo peš nadaljevali do Mojstrane. Do doma smo prišli ravno ob polnoči. Pred našo hišo so se že zbirali reševalci, da gredo v akcijo. Ni jim bilo treba.

Razmišljanja:

Kasneje, čez nekaj let sem za to smer potreboval dobro uro in ne 9. Ni pa bil mačji kašelj za dva 15 letnika in eno 16 letnico. Največ reševanj smo imeli prav v Slovenski in Nekški smeri. Sta najlažji in najbolj obiskani. Vanje se podajo tudi začetniki in to je razlog. Ne vem kako so nas doma sploh pustili. Dvomim, da bi pustil svoje otroke same pri 15 letih? Bi jih vi? Če nebi vedel, kaj Nemška pomeni, mogoče. Tako pa same zagotovo ne.

Če danes pomislim, da bi se podal na turo, ki vzame 20 ur časa, dvomim, da bi. Niti pomislil še nisem na kaj takega. Saj nebi zdržal. Takrat sem imel manj kondicije, kakor danes pa me je to najmanj skrbelo. Bom to napisal samo zase; "takrat sem bil mlad in nor, danes pa star in neumen". Sem 15 - 20 let nazaj srečal ene mlade športnike (20 let), bili so fuzbalisti, še do bivaka pod Luknjo niso prišli vsi, čeprav so se v Vrata pripeljali z avtom.

STE JO VI ŽE ŠLI?